Sašo Kučuković
Na nagovor prijatelja, sem se pričel z atletiko ukvarjati v srednji šoli pri Atletskem društvu Kladivar. Ker je bil on sam šprinter, je bilo nekako samoumevno da mu sledim v šprintersko skupino. Z atletiko sem se aktivno ukvarjal žal le 4 leta, saj so mi poškodbe preprečile nadaljnjo kariero. V tem času sem večkrat osvojil naslov državnega prvaka in medalje na državnih prvenstvih v različnih šprinterskih disciplinah.
Po končani karieri sem se za nekaj časa umaknil iz atletike.
Kar nekaj let kasneje, ko so moji otroci izrazili željo po treniranju atletike (mogoče sem čisto malo pomagal pri tem), sem kontaktiral Borisa, mojega atletskega “sotrpina”. Ker mi je njegova vizija treniranja in razvoja otrok skozi atletiko blizu, sem se mu kmalu pridružil pri treniranju otrok.
Kot nekdanji atlet se zavedam pomena in vpliva trenerja na mladega športnika. Vem, kaj je meni pomenil moj trener, saj sem bil nanj zelo navezan, vedno je bil na voljo za pogovor, vzpodbudo, znal se je postaviti v mojo kožo, predvsem v tistih manj prijetnih trenutkih, ko ni šlo vse po načrtu. Zaradi vsega zgoraj naštetega, se z nekdanjim trenerjem še vedno redno videvava in seveda podebatirava o atletiki in tudi vsem ostalem.
Ob delu z mladimi atleti si želim takšnega odnosa, želim si, da jim atletika zleze pod kožo, da se bodo radi vračali na stezo tudi dolgo po tem, ko bodo zaključili z aktivno kariero, tudi s svojimi otroci. Včasih smo temu rekli: “Da jim zadiši tartan.” 🙂